Kje pa smo danes ... ?
»Misel vodi vse stvari, misel jih oblikuje in rodi«
In sedaj ključna stvar – to je osredotočenost.
Bistvo tega vam bom povedala kar z odlično prispodobo, ki sem jo nekoč prebrala v knjigi avtorja Anthony-ja Robbins-a z naslovom: Sporočilo prijatelja; citiram:
» S tem, na kaj se osredotočite, si lahko dobesedno rešite življenje. Ena izmed stvari, ki mi je v veliko zadovoljstvo, je dirkanje z avtomobili. Nikoli ne bom pozabil najpomembnejše lekcije, ki sem se je naučil v šoli za dirkače. Učitelj nam je rekel: »Najpomembnejše za vas je, da si zapomnite, kaj morate storiti , če začnete drseti.« (Mar ni to odlična prispodoba za življenje? Kadar stvari nimamo več v oblasti, se nam včasih zdi, da drsimo.) »Rešitev je zelo enostavna«, nas je poučil. »Večina ljudi se, ko začnejo drseti, osredotoči na tisto, česar se bojijo – to je zid. Namesto tega morate vso pozornost usmeriti tja, kamor želite iti.« Prepričan sem, da ste že slišali o ljudeh, ki so se s športnim avtomobilom vozili po neki zapuščeni cesti, ko so nenadoma izgubili oblast nad vozilom. Daleč naokrog ni bilo nobenega telefonskega droga, a vendar jim je uspelo enega najti in se vanj zaleteti. Razlog je ta, da se ljudje, ko začnemo izgubljati nadzor nad stvarmi, zelo radi osredotočimo prav na tisto, čemur se želimo izogniti – in tako s to stvarjo nehote stopimo v stik. Neizpodbitno dejstvo je, da se začnemo pomikati proti tistemu, na kar se osredotočimo.
Inštruktor mi je dejal: »Sedaj bova sedla v »avto za drsenje«. Tukaj imam računalnik in ko bom pritisni na ta gumb, se bo kolo dvignilo s tal in začel boš nekontrolirano drseti. Ko bova drsela, ne glej v zid. Pogled uperi v smer, kamor hočeš iti.«
»V redu«, sem dejal. »Razumem.«
Prvič sem bil na cesti. Prisluškoval sem škripanju gum. Inštruktor je pritisnil na gumb. Naenkrat sem začel nekontrolirano drseti. Kam mislite, da je odtaval moj pogled? Seveda. Naravnost k zidu. V zadnjih sekundah sem občutil vso grozo, saj sem vedel, da se bom zaletel v zid. Nato je inštruktor zagrabil mojo glavo in jo zasukal na levo, v smer, kamor bi moral iti. Še naprej sva drsela in vedel sem, da se bova zaletela, toda bil sem prisiljen gledati tja, kamor mi je pokazal. Takrat se je zgodilo – ko sem se osredotočil na tisto smer, sem brez razmišljanja tja zasukal tudi volan. Kolesa so v zadnjem trenutku zagrabila in bila sva rešena. Lahko si predstavljate kakšno olajšanje sem občutil.
Še nekaj je, česar se splača zavedati pri vsem tem: Ko se osredotočite drugam, pogosto takoj ne spremenite tudi smeri. Mar ni tako tudi v življenju? Po navadi je nekje vmes trenutek obotavljanja, medtem, ko vi preusmerite pozornost, vaše izkušnje pa vas še ne dohitijo. To je še večji razlog, da se hitreje osredotočite na tisto, kar hočete, in nič več ne odlašate z reševanjem problemov.
Vrnimo se nazaj k moji zgodbi. Me je izučilo? Pravzaprav ne popolnoma. Naslednjič, ko sem spet drsel proti zidu, me je moral inštruktor glasno opomniti, naj mislim na svoj cilj. V tretjem poskusu sem sam obrnil glavo v pravo smer. Verjel sem, da mi bo uspelo in res mi je. Ko se mi zdaj zgodi, da začnem drseti, se moja glava bliskovito obrne tja, kamor hočem, volan se zasuka in avto mu sledi. Ali je uspeh vedno zagotovljen, če se le pravilno odločim? Ne, ni. Ali imam zato boljše možnosti za uspeh? Seveda.«
To zgodbo sem izbrala zato, ker res nazorno prikazuje odločilno vlogo in pomen naše pozornosti, težavnost procesa, ko spreminjamo smer pozornosti, dejstvo, da uresničitev spremembe smeri pozornosti potrebuje svoj čas in relativno naravo takšnega postopanja. Pa tudi zaradi tega, ker v tej zgodbi sodeluje telo in ne samo razmišljanje. Sposobnost mišljenja je sicer krasen človekov instrument, vendar, če ni človek čvrsto povezan s telesnim nivojem svojega bivanja, se kaj rado zgodi, da izgubi stik z realnostjo.
Ko smo v težavah pa najraje to počnemo - zelo veliko razmišljamo, pozabljamo pa na svoje telo, na to, da bi se zavedali kaj se dogaja z njim, kako dihamo.
Bistveno je, da telo vsakodnevno sproščamo in misli iztrgamo iz objema težav, ki nas pestijo. To ni lahek proces, kajti vpletena so naša čustva, zlasti čustvo strahu, ki nas paralizira tako telesno kot duševno.
Uspelo nam bo, če bomo vztrajno in namerno usmerjali našo pozornost k stvarem, ki nas razvedrijo, raznežijo, zmehčajo, pomirijo in okrepijo željo do življenja – tisto, za kar čutimo »da, to je to«, kajti vsak človek je svet zase in potrebuje drugačen pristop.
In seveda namenoma izpuščamo tiste situacije, kjer se nam dogaja ravno obratno; če pa se že pustite zaplesti v pogovor o teh groznih časih, bogatih tajkunih, nesposobni vladi….., pa naredite eno: ko bo situacija minila, se vprašajte: Kaj imam od tega pogovora? Kako se počutim po njem? Me je napolnil z elanom ali pritisnil k tlom?
Pozitivno naravnana čustva so temelj za dobro kondicijo in za ustvarjalen odziv na izzive, ki stojijo pred nami. Ljudje za delovanje v takšnih situacijah potrebujejo najprej in predvsem sebe, a na žalost o sebi najmanj vedo. Vzgojni in izobraževalni sistem ima tukaj ogromno luknjo. Celotno osnovno šolanje bi morali napolniti s tovrstnimi vsebinami, saj bi s tem človeškemu bitju zagotovili dovolj trdne temelje za kasnejše nadgrajevanje s strokovnim znanjem – za kvalitetno življenje in delo potrebujemo oboje.
»Trdi časi minejo, trdni ljudje ostanejo.«
