Včasih je težko ločiti glas čustev in glas razuma.Kot bi se prepletla med seboj,trdno odločena narediti zmedo v bitju,ki ju vsebuje.V določenih situacijah je popolnoma preprosto se "odločiti",kaj boš upošteval;srce ali pamet.So pa tudi tisti drugi trenutki,sploh,ko je človek vznesen in občutja bijejo pravi boj z umom,ki logično sklepa ter povezuje dejstva v logično celoto ali pa spet preveč "odklopi"in mu je prav prisilno,če ga v tem kdo oz.kaj zmoti ter se mora na hitro odločiti ali bo ravnal nagonsko ali razumsko.
Če po nekaj dnevni odsotnosti ob vrnitvi domov opaziš,da so vrata kopalnice precej visoko ter precej vlažna,kar te spomni na strastno tuširanje v dvoje,ko tudi zavesa ne pomaga več pri zadrževanju vode v kadi ... svoje copate,katerim sta se delno odlepila oba podplata ... najverjetneje sta bila več kot enkrat precej premočena ... menjana ter oprana posteljnina,kar se drugače ne dogaja ...
A je res,kot logično sklepa moj razum in česar se bojim ... da mi laže?
Ali pa je dejansko on nosil moje copate,o vratih pa pač nič ne ve?
Spet se vklopi moj razum,ki pravi da se v nobenem primeru ni vredno obremenjevati,kajti preteklosti ne znam spremeniti.
Nakar se morajo oglasiti še čustva,ki povzročijo,da me le ob misli,da mi laže,zavaja,začne zvijati v želodcu.Če nadaljujem,je spet na vrsti razum,ki moje dvome še dodatno "oplemeniti" s slikovno predstavo;pa spet srce ... boli;um ... ne bo me bolelo ...
Kako vedeti,kdaj poslušati glas srca in kdaj upoštevati glas razuma?
Kako oboje "zdresirati",da bi delovalo uravnovešeno?
