EX

Kje pa smo danes ... ?


Koliko ljudi obdrži stike z bivšim partnerjem?
Koliko jih ohrani prijateljstvo po razpadu zveze?
Koliko bivših parov po razpadu zveze obdrži ali pa prične poslovno sodelovati?
Kako vpliva novi partner na bivšo/bivšega?

Po moje morata biti oba bivša partnerja dovolj "zrela",da lahko,kljub razidu,ostaneta prijatelja oz. kakorkoli sodelujeta;sploh,če je njuna zveza bila dolgotrajna,razhodi pa itak ponavadi niso najprijetnejši dogodki in pustijo temu primeren pookus.
Tudi v primeru,ko bivša partnerja ostaneta prijatelja ali ohranjata poslovno sodelovanje,ki naj nove zveze ne bi ogrožalo,se pojavijo nelogične napetosti;kot npr.:srečanje bivšega/bivše svojega partnerja,ki je neprijetno,kljub temu,da ga/je sploh ne poznaš.Opaziš in čutiš napetost ter "tisti" pogled,ki tudi brez besed pove dovolj.Kot,da bi mu/ji kaj oz. koga ukradel.
V bistvu je ravno ta reakcija oz. obnašanje bivšega/bivše tisto,ki ne ustreza prej omenjeni zrelosti in vzbuja dvome o partnerju ter njegovemu/njenemu odnosu s svojim bivšim/bivšo.Saj novi partner ne more biti razlog za razpad prejšnje zveze,ne razlog za razočaranje ter ne "tisto nekaj" ,kar v bivšem/bivši povzroča bolečino še po letu,dveh od razhoda.

Koliko sta potemtakem res zrela ta bivša partnerja,ki kljub trditvi,da sta prebolela razhod,da sta lahko še naprej prijatelja,poslovna partnerja,težko srečujeta sedanjega partnerja svojega bivšega/svoje bivše?
Od kod potem izvira napetost,ki jo čutim in katere vir ni v meni?

Ker se ne morem in ne mislim več obremenjevati s tem,bo verjetno najbolje,da spoznam bivšega/bivšo!?

Kje pa smo danes ... ?



Vsi živimo v družbi;služba,družina,prijatelji,partnerji,sosedi ... ,ki tako ali drugače vplivajo na nas.

Resnica - laž

Včasih je težko ločiti glas čustev in glas razuma.Kot bi se prepletla med seboj,trdno odločena narediti zmedo v bitju,ki ju vsebuje.V določenih situacijah je popolnoma preprosto se "odločiti",kaj boš upošteval;srce ali pamet.So pa tudi tisti drugi trenutki,sploh,ko je človek vznesen in občutja bijejo pravi boj z umom,ki logično sklepa ter povezuje dejstva v logično celoto ali pa spet preveč "odklopi"in mu je prav prisilno,če ga v tem kdo oz.kaj zmoti ter se mora na hitro odločiti ali bo ravnal nagonsko ali razumsko.

Če po nekaj dnevni odsotnosti ob vrnitvi domov opaziš,da so vrata kopalnice precej visoko ter precej vlažna,kar te spomni na strastno tuširanje v dvoje,ko tudi zavesa ne pomaga več pri zadrževanju vode v kadi ... svoje copate,katerim sta se delno odlepila oba podplata ... najverjetneje sta bila več kot enkrat precej premočena ... menjana ter oprana posteljnina,kar se drugače ne dogaja ...

A je res,kot logično sklepa moj razum in česar se bojim ... da mi laže?
Ali pa je dejansko on nosil moje copate,o vratih pa pač nič ne ve?

Spet se vklopi moj razum,ki pravi da se v nobenem primeru ni vredno obremenjevati,kajti preteklosti ne znam spremeniti.
Nakar se morajo oglasiti še čustva,ki povzročijo,da me le ob misli,da mi laže,zavaja,začne zvijati v želodcu.Če nadaljujem,je spet na vrsti razum,ki moje dvome še dodatno "oplemeniti" s slikovno predstavo;pa spet srce ... boli;um ... ne bo me bolelo ...






Kako vedeti,kdaj poslušati glas srca in kdaj upoštevati glas razuma?
Kako oboje "zdresirati",da bi delovalo uravnovešeno?