EX

Kje pa smo danes ... ?


Koliko ljudi obdrži stike z bivšim partnerjem?
Koliko jih ohrani prijateljstvo po razpadu zveze?
Koliko bivših parov po razpadu zveze obdrži ali pa prične poslovno sodelovati?
Kako vpliva novi partner na bivšo/bivšega?

Po moje morata biti oba bivša partnerja dovolj "zrela",da lahko,kljub razidu,ostaneta prijatelja oz. kakorkoli sodelujeta;sploh,če je njuna zveza bila dolgotrajna,razhodi pa itak ponavadi niso najprijetnejši dogodki in pustijo temu primeren pookus.
Tudi v primeru,ko bivša partnerja ostaneta prijatelja ali ohranjata poslovno sodelovanje,ki naj nove zveze ne bi ogrožalo,se pojavijo nelogične napetosti;kot npr.:srečanje bivšega/bivše svojega partnerja,ki je neprijetno,kljub temu,da ga/je sploh ne poznaš.Opaziš in čutiš napetost ter "tisti" pogled,ki tudi brez besed pove dovolj.Kot,da bi mu/ji kaj oz. koga ukradel.
V bistvu je ravno ta reakcija oz. obnašanje bivšega/bivše tisto,ki ne ustreza prej omenjeni zrelosti in vzbuja dvome o partnerju ter njegovemu/njenemu odnosu s svojim bivšim/bivšo.Saj novi partner ne more biti razlog za razpad prejšnje zveze,ne razlog za razočaranje ter ne "tisto nekaj" ,kar v bivšem/bivši povzroča bolečino še po letu,dveh od razhoda.

Koliko sta potemtakem res zrela ta bivša partnerja,ki kljub trditvi,da sta prebolela razhod,da sta lahko še naprej prijatelja,poslovna partnerja,težko srečujeta sedanjega partnerja svojega bivšega/svoje bivše?
Od kod potem izvira napetost,ki jo čutim in katere vir ni v meni?

Ker se ne morem in ne mislim več obremenjevati s tem,bo verjetno najbolje,da spoznam bivšega/bivšo!?

Kje pa smo danes ... ?



Vsi živimo v družbi;služba,družina,prijatelji,partnerji,sosedi ... ,ki tako ali drugače vplivajo na nas.

Resnica - laž

Včasih je težko ločiti glas čustev in glas razuma.Kot bi se prepletla med seboj,trdno odločena narediti zmedo v bitju,ki ju vsebuje.V določenih situacijah je popolnoma preprosto se "odločiti",kaj boš upošteval;srce ali pamet.So pa tudi tisti drugi trenutki,sploh,ko je človek vznesen in občutja bijejo pravi boj z umom,ki logično sklepa ter povezuje dejstva v logično celoto ali pa spet preveč "odklopi"in mu je prav prisilno,če ga v tem kdo oz.kaj zmoti ter se mora na hitro odločiti ali bo ravnal nagonsko ali razumsko.

Če po nekaj dnevni odsotnosti ob vrnitvi domov opaziš,da so vrata kopalnice precej visoko ter precej vlažna,kar te spomni na strastno tuširanje v dvoje,ko tudi zavesa ne pomaga več pri zadrževanju vode v kadi ... svoje copate,katerim sta se delno odlepila oba podplata ... najverjetneje sta bila več kot enkrat precej premočena ... menjana ter oprana posteljnina,kar se drugače ne dogaja ...

A je res,kot logično sklepa moj razum in česar se bojim ... da mi laže?
Ali pa je dejansko on nosil moje copate,o vratih pa pač nič ne ve?

Spet se vklopi moj razum,ki pravi da se v nobenem primeru ni vredno obremenjevati,kajti preteklosti ne znam spremeniti.
Nakar se morajo oglasiti še čustva,ki povzročijo,da me le ob misli,da mi laže,zavaja,začne zvijati v želodcu.Če nadaljujem,je spet na vrsti razum,ki moje dvome še dodatno "oplemeniti" s slikovno predstavo;pa spet srce ... boli;um ... ne bo me bolelo ...






Kako vedeti,kdaj poslušati glas srca in kdaj upoštevati glas razuma?
Kako oboje "zdresirati",da bi delovalo uravnovešeno?

Kako spraviti v red nekaj,kar se je leta,desetletja ali še več-letja "razmetavalo"?

Pri 16-ih sem želela od doma,pri 19-ih sem začela s preizkušanjem raznih,bolj ali manj opojnih,substanc,kar se je zavleklo na kar devet let,v tem času se je,seveda,nabralo tudi kar nekaj težav ... z zdravjem,z zakonom,z osebami avtoritete,družino ... pa še bi se kaj našlo.

Sedaj je že tri leta,odkar se trudim "pridno" živeti;se trudim za preživeti, razmišljam o bližnji ter daljni prihodnosti,iščem možnosti in poti,kje in kako uspeti in seveda odplačujem dolgove preteklih grehov.

Nekdaj smo bili ljudje sicer bolj kosmati,manjši in manj pokončni,živeli v preprosti logični skupnosti,kjer je bil en poglavar,zdravilec,učitelj, nabiralci sadja in zelenjave ter lovci.Mogoče kdo ni omenjen,kar pa v osnovi ne vpliva na bistvo.Živeli so manj stresno,bolj zdravo-fizično,psihično in umsko,bolj izpopolnjeno in svobodno ter potemtakem tudi srečno.

Dandanes,sicer so po večini še zmeraj moški na vodilnih položajih,kar pa se pozna v smeri razvoja sveta,pa se,čeprav vsi ljudje,delimo na revne,tiste najrevnejše,srednji sloj,kar ga je še ostalo,ker ga še ni požrla demokracija,dobro situirani,premožnejši in teh nekaj res bogatih;na lepe,tiste manj lepe in te,ki sploh niso lepi,pa še tisti,ki si lahko privoščijo biti lepi;tako ali drugače iznajdljivih,ki se ali se ne ozirajo na moralne oz.druge nazore,kot npr. : ne kradi tam,kjer že itak ni,ne jemlji tistemu,ki še sam nima,ki grejo dobesedno ali v prispodobi "preko trupel"do željenega cilja;pa tisti,ki nočejo graditi zidov ali ograj med sočlovekom,ki raje ustrežejo,kot pa da bi se zamerili ali komu odklonili pomoč.

Včasih je res težko biti pameten!

Imam dva hranilna pujska-manjši je zmerom prej poln,kot večji.
Ne glede na to,kako človek vzame oz.gleda na stvar;ali je kozarec pol prazen ali pa na pol poln!

Nekaj podobnega je z dvomi.Prihajajo in odhajajo,kakor se planetom in zvezdam zljubi,pod vplivom dobre ali slabe volje ter okolice,ki se zavestno ali nehote vtakne v življenje.Tako se nabere cel kup okoliščin,katere vplivajo na polnjenje ... pujska npr.,pa naj je to hranilnik,razum,želodec ali človeška duša.Lahko pa tudi ne poln-ne prazen kozarec.

Optimist ... Pesimist ...
Včasih je težko biti "pameten"!Ko čakaš,pa ne dočakaš.Ali ko ne želiš ničesar,le mir,pa kar pada z neba,česar nisi čakal oz. na kaj nisi bil pripravljen.